Wishbonovi so daleč od tega, da bi bili srečna družina, a šele ko jih čarovnica spremeni v pošasti, začnejo sodelovati, da bi preklicli urok.
Daleč od tega, da bi bili Wishbonovi srečna družina. Mama Ema ima v lasti knjigarno, ki je zašla v dolgove. Očka Frank resno preveč gara in trpi pod svojim tiranskim šefom, hčerka Fay je nesproščena najstnica, ki se je v šoli prvič zaljubila, na sina – sicer genija – Maksa pa se v šoli spravljajo pretepači. In to še ni vse: na maškaradi jih hudobna čarovnica Jaga baba vse spremeni v pošasti! Ema se prelevi v vampirko, Frank v Frankensteinovo pošast, Fay v mumijo in Maks v volkodlaka. Družina se mora pobotati in se odpraviti za čarovnico, ki mora preklicati urok. Med tem pa ugotovijo, da pot do družinske sreče ni posuta s pastmi in ostrimi ovinki, temveč z ostrimi zobmi …
iz prve roke
Kot pravi producent in režiser Holger Tappe, je »iskal urbanega avtorja in stopil sem v stik s Safierjem, ki se je uveljavil s scenarijem za humoristično nanizanko Berlin, Berlin – uspešen pisatelj je postal šele v drugi polovici svoje kariere. V branje mi je dal še neobjavljeno kopijo svojega romana Happy Family, in oba sva kaj hitro dojela, da je zgodba idealna osnova za risani celovečerec. Vendar pa David piše za bolj odraslo občinstvo; 70 odstotkov njegovih knjig preberejo ženske med 14 in 50 letom. Strinjala sva se, da bo zgodbo treba predelati, da bo primernejša za otroke. Hkrati smo se potrudili, da osnovne zgodbe ne okrnimo do te mere, da bi bila oboževalcem knjige povsem tuja. V prvi vrsti smo hoteli, da je film zabaven – če odrasel gledalec dojame, da gre za disfunkcionalno družino, ki mora prebroditi svoje težave in nasprotja, preden se znova najde v sožitju, potem je to jasno sporočilo del scenarija. Pa ne v didaktičnem smislu – na prvi pogled gre za zabavno zgodbo o neprostovoljnih junakih, ki morajo zaradi zlobnega uroka prestati srhljive dogodivščine na potovanju okoli sveta.«
Nemški satirik Oliver Kalkofe (v nemški inačici posoja glas batlerju Renfieldu) razloži, da je pri Veseli pošastni družini »zanimivo to, da se po eni strani zlahka poosebimo z zgodbo. Vsakdo, ki je odraščal v družini, ali pozna kakšno družino, ali ima celo svojo, bo v hipu razumel, kaj se dogaja. Družina, ki bi morala biti srečna, si postavlja lastne ovire, za nameček pa se mora spopadati še z nevšečnostmi od zunaj. Zato – vsaj začasno – ni srečna. Vsi v družini morajo dognati, kaj je najbolj pomembno in zakaj, če že razmišljamo o tem, niso nikoli imeli razloga biti srečni. Druga plast zgodbe pa je ta s pošastmi, ki jih vsi prepoznamo iz na tisoče filmov in ki se jim, četudi ohranjajo nekaj grozljivosti, lahko od srca nasmejimo. Otrokom jih ni treba biti strah. Po mojem je krasno, kako se blago norčujemo iz teh likov, pred katerimi sem se, ko sem bil otrok, v strahu skrival za kavčem, in ki tu občasno pokažejo svojo prijazno plat.«
»Zato smo se namenili film nameniti otrokom,« dodaja Tappe, »a nas je pri tem vodila tudi ameriška animacija, ki tradicionalno ponuja zabavo tudi njihovim staršem, ki bodo na primer prepoznali in se zabavali nad vizualnimi referencami iz stoletne zgodovine grozljivk. Enako je bilo pri moji prejšnji risanki Konferenz der Tiere, kjer smo predstavili koncepte ekologije in okoljevarstva, ne da bi pri tem okrnili zabavno plat. Zabavi namreč dajemo prednost, kar pa ne pomeni, da vas Družina ne bo spodbudila k razmišljanju. Živimo v zahtevnem svetu, v katerem prevladata kariera in je naša pozornost usmerjena samim sebi. In kadar ne dosežemo svojih sanj in ciljev, naše upe preusmerimo na svoje otroke. Če se nam pri tem ne pokorijo, se, ko nastopi puberteta, pojavijo povem predvidljivi konflikti, ki neizogibno vodijo vburna prerekanja, saj se to ne sklada z našimi pričakovanji o idealnem svetu.«
o romanu
Tappe za roman pravi, da se »posveča tudi zabavnim platem zgodbe, in prav zato je film primeren za družinsko zabavo. Sveta v filmu vsekakor nismo spreminjali. A če bodo kateri od gledalcev iz kina odšli z načrti, da naslednji teden morda čas preživijo s svojimi družinami, potem smo dosegli veliko.«
»David je predlagal, da bi scenarij spisala Catharina Junk,« nadaljuje režiser. »Zdelo se mu je, da mu je zgodba preblizu, in izkazalo se je, da je skupno delo idealen pristop. Catharina je dostavila dva osnutka, pri katerima je sodeloval tudi David; sodeloval je tudi na sestankih, kjer smo se pogovarjali glede scenarija, in je bil vedno odprt za naše zamisli. Pri projektu je sodeloval precej bolj intenzivno in mu posvetil precej več časa, kot bi to pričakovali od kakšnega avtorja. In vsi liki, ki smo jih upodobili v filmu, že obstajajo v knjigi – razen Drakulovi zabavni netopirski družabniki. Kot v romanu se osredotočamo na Emo in Drakulo, a smo opustili določene vidike Eminih notranjih bojev ter s tem dovolili drugim članom družine, da se prav tako razvijajo in 'dihajo'. Nedvoumna privlačnost med Emo in Drakulo nedvomno ostaja neokrnjena, a je v filmu edini ostanek erotične podzgodbe iz romana ognjeviti tango. V konceptualizaciji snovi namreč vedno napoči trenutek, ko se morajo filmski ustvarjalci nehati zanašati zgolj na dialoge in se poglobiti v akcijo in smešne zaplete, ki jih navdihuje osnovni zaplet, pri tem pa damo proste roke našim animatorjem in njihovi domišljiji. Vse, česar so se domislili, smo takoj premleli z Davidom Safierjem, ki je ostal del naše ekipe vse do predvajanja materiala za poskusna občinstva.«
Njihovo sodelovanje se je tako obneslo, da Safier že razvija nove zamisli in namerava ponovno sodelovati z Tappejem in njegovim moštvom. Prvi rezultati tega skupnega truda so že na ogled v izjemno priljubljenem zabaviščnem parku Europa Park v Rusti na jugu Nemčije, kjer je na voljo kratki film v formatu 4D, ki je nekakšna predzgodba Družine.
srečen konec
»Naš film širi dobro voljo, čeprav ima zahvaljujoč meni tudi srhljive trenutke,« skozi smeh pravi priljubljeni nemški komik Hape Karkeling, ki v nemški inačici posoja glas Drakuli. Kalkoven ga dopolni: »Velik oboževalec risanih filmov sem. Odraščal sem ob risankah – to so bila moja prva srečanja s kinom. V njih je mogoče marsikaj, pa ne le vizualno. Mene navdušuje predvsem to, da se lahko marsikaj pove skozi vsebino, skozi zabavne prebliske, like – precej več kot pri igranem filmu. Stokrat si lahko ogledam tak film, saj vsakič odkrijem nekaj novega. In Družina je sijajen dosežek, ki uspe redkim filmom – zabaven je na precej ravneh. Smejali se bodo otroci, smejali se bodo odrasli; nihče se ne bo dolgočasil. Če hočejo film videti odrasli, bodo pobasali par otrok, da jih ne bo nihče postrani gledal. Toplo ga priporočam vsakomur. Družinam, tistim, ki si družine želijo, ki bi radi drugačno družino, ki so s svojo družino zadovoljni; oboževalcem pošasti, komedij, risank….«