V presunljivi in pretresljivi zgodbi o siromašni japonski družini, ki se mora preživljati z vsakodnevno krajo, Hirokazu Koreeda podkrepi svoj intimni humanizem z družbenim angažmajem, ki je zaznamoval že avtorjeve zgodnje filme. Zlata palma letošnjega Cannesa.

Po enem rednih tatinskih podvigov Osamu in njegov sin Šoto naletita na dekletce, zapuščeno v mrazu. Osamujeva žena je sprva do deklice zadržana, ko pa izve, kako težko je njeno življenje, jo družina vzame pod svojo streho. Čeprav so siromašni in se z drobnimi tatvinami komaj preživljajo, so člani Osamujeve družine srečni v svojem skupnem bivanju. Vse dokler nepričakovan dogodek ne razkrije skrivnosti, ki postavi tesne družinske vezi pred resen preizkus. V presunljivi in pretresljivi zgodbi o siromašni japonski družini, ki se mora preživljati z vsakodnevno krajo, Hirokazu Koreeda podkrepi svoj intimni humanizem z družbenim angažmajem, ki je zaznamoval že avtorjeve zgodnje filme. Zlata palma letošnjega Cannesa.

nagrade: Cannes (zlata palma), München (najboljši mednarodni film), Vancouver (najboljši film)

TRAILER

»Prva stvar, ki mi je prišla na misel, je bil slogan: ‘Samo zločin nas povezuje.’ Kazniva dejanja, kot so pokojninske goljufije in tatvine mladoletnikov, ki jih starši silijo v krajo, na Japonskem ostro obsojamo. Ta dejanja so kajpak vredna obsodbe, toda sprašujem se, kako lahko tako neznatni prestopki pri ljudeh vzbujajo tak gnev, ko pa vemo, da se okoli nas odvijajo veliko resnejši zločini brez vsakršne obsodbe. /…/ Film spaja neštete elemente, o katerih sem razmišljal in jih preučeval zadnjih deset let. To je zgodba o tem, kaj pomeni beseda družina, o moškem, ki se trudi biti oče, ne nazadnje tudi o dečkovem odraščanju. Tatiči so morda podobni mojemu filmu Nihče ne ve, saj so prav tako študija ‘kaznovanih’ družin, kakršne redno vidimo v poročilih. Toda moj namen ni bil preprosto opisati revne družine ali nižjih družbenih slojev. Takšno družino sem želel osvetliti iz druge perspektive. /…/ Temeljno čustvo, ki me je spremljalo pri ustvarjanju, je bila bržkone ‘jeza’. Vse od Še vedno združenih sem se vedno globlje in bolj osredotočeno posvečal motivu osebnih, intimnih vprašanj. Ko sem končal film Po nevihti, pa sem napravil konec takšnemu pristopu skrajnega minimiziranja, v katerem ne razpiram pogleda na širšo družbo. Lahko bi rekli, da sem se zdaj vrnil na svoj začetek.« Hirokazu Koreeda

Hirokazu Koreeda (Tokio, 1962) upravičeno slovi kot mojster sodobne japonske družinske drame ter avtor filmov prepoznavnega lahkotno komičnega sloga, s katerim gledalcu podaja zgodbe nevsiljive intimnosti in subtilnega humanizma. S celovečernim igranim prvencem Fantomska svetloba (Maboroshi no hikari, 1995), zadržano dramo o vdovi, ki se uči ljubiti svojega drugega moža, je v tekmovalnem programu beneškega festivala osvojil nagrado zlata osella. Mednarodno prepoznavnost mu je prinesel drugi igrani film Čudovito življenje (Wandafuru raifu, 1998), nenavadna zgodba, postavljena v onstranstvo, kjer si lahko človek, namenjen v večnost, za popotnico izbere le en sam spomin. Film Razdalja (Distance) se je leta 2001 uvrstil v tekmovalni program festivala v Cannesu. Yûya Yagira, protagonist filma Nihče ne ve (Dare mo shiranai), pa je tam tri leta kasneje kot najmlajši v zgodovini festivala prejel lovoriko za najboljšega igralca. S Hano (Hana yori mo naho, 2006) se je Koreeda prvič preizkusil v žanru zgodovinskega filma. Sledili sta družinska drama Še vedno združeni (Aruitemo aruitemo, 2008) in nenavadna ljubezenska prigoda napihljive lutke Kuki ningyo (2009), ki je doživela premiero v canski sekciji Posebni pogled. Za ganljivo pripoved o dveh ločenih bratih Želim si (Kiseki, 2011) je prejel nagrado za najboljši scenarij na festivalu v San Sebastiánu. Kakršen oče, takšen sin (Soshite chichi ni naru) pa mu je leta 2013 prinesel nagrado žirije v Cannesu ter z vrsto nagrad občinstva postal režiserjeva največja uspešnica dotlej. Film smo si lahko ogledali tudi na sporedu Mestnega kina Domžale, kjer sta bila v zadnjih letih predvajana še Sestrica (Umimachi Diary, 2014) in Po nevihti (Po nevihti Umi yori mo mada fukaku, 2016). S cansko zlato palmo nagrajeni Tatiči so režiserjev trinajsti igrani celovečerec.

»Rahločutna ansambelska stvaritev, kjer se vešče predstave posameznih igralcev združijo v dovršeno simfonično celoto. Tatiči so delo takšne čustvene pretanjenosti in formalne preprostosti, da se znajdete povsem nepripravljeni, ko vas silovitost vsega, kar film počne, nenadoma vrže s tečajev.« Justin Chang, Los Angeles Times

»Tatiči so najbolj pristen odraz Koreedovega sočutnega, družbeno angažiranega filmskega ustvarjanja in prodorne inteligence. To je film, ki se počasi prikrade v vašo dušo in vam ukrade srce.« Robbie Collin, The Telegraph

»Tatiči se morda ne ponašajo s prebojno formalno ambicioznostjo Koreedovega prvenca Fantomska svetloba ali presunljivo domišljijo monumentalnega Čudovitega življenja, toda vsakršno odsotnost novega film nadoknadi s surovo, razgaljeno človečnostjo. Koreeda, nikoli pridigarski ali didaktičen, je ustvaril presunljiv film o zavrženih ljudeh in prelepih stvareh, ki se med njimi stkejo ali razblinijo – film, ki svojega gledalca prosi, naj razmisli o tem, kam pripada in kaj pripada njemu. Svoje družine si ne izberemo, toda družina je vendarle izbira, za katero se moramo odločati nenehno, dan za dnem.« David Ehrlich, IndieWire

»Ta drobni film je skrbno premišljen dodatek k režiserjevi zbirki parabol o srečnih in nesrečnih družinah (Nihče ne ve, Po nevihti), posut s presunljivimi liki in prepričljivimi igralskimi predstavami, ki nežno in neopazno vodijo gledalca k razmisleku o družbenih vrednotah.« Deborah Young, The Hollywood Reporter

»Film oznanja vrnitev k družbeno ozaveščenemu pristopu Koreedovega Nihče ne ve, toda hkrati gre za nadaljevanje režiserjeve nenehne študije: kaj konstituira družino in ali lahko ta še vedno nudi kohezijo v hitro drobeči se japonski družbi. /…/ Kot je povedal v enem od intervjujev, je Koreeda navdih za film našel v pogostem poročanju medijev o goljufijah, zlorabah in celo umorih med družinskimi člani, kar ga je spodbudilo k razmišljanju, ali morda družine na Japonskem (kjer je zatekanje h kraji zelo redko in še posebej sramotno) dandanes prej kot ljubezen združujejo zločini.« Maggie Lee, Variety

»To je film, zgrajen iz delikatnih potez čopiča: detajlov, trenutkov, pogledov in nasmehov.« Peter Bradshaw, The Guardian