Leto 1953. Tiranskega diktatorja Josipa Visarijonoviča Stalina, strah in trepet sovjetskega ljudstva, nekega jutra najdejo nezavestnega »v luži nedostojanstva« v njegovi dači blizu Moskve. Okoli njega se kmalu zbere gručica prebledelih tovarišev: sadistični šef tajne policije Lavrentij Berija, večno zbegani Georgij Malenkov ter gobezdavi in prebrisani Nikita Hruščov. Začne se divja bitka za nasledstvo. Film so navdihnili resnični dogodki …

Huronsko smešna in hkrati srhljivo aktualna satira o krdelu oblasti željnih, samovšečnih in nesposobnih burkežev, ki se borijo za svoje mesto pri koritu. Črna komedija, v kateri mrgoli prostaškega humorja in ubijalskih enovrstičnic, se ponaša s šopkom sijajnih igralcev s Stevom Buscemijem v vlogi Hruščova na čelu.

festivali, nagrade
Nagrade britanskega neodvisnega filma (BIFA) za najboljšega stranskega igralca, najboljši kasting in scenografijo. Nominaciji za nagrado BAFTA za najboljši prirejeni scenarij in izjemen britanski film. Nagrada FIPRESCI – Torino. Nagrada revije Empire za najboljšo komedijo. Nagrada časopisa Evening Standard za najboljšega stranskega igralca. Nagrada mednarodne zveze kritikov filmske glasbe (IFMCA) za najboljšo izvirno glasbo v komediji.

»Sprva sem nameraval posneti film o izmišljenem diktatorju, postavljen v sedanjost. Zdelo se mi je namreč, da se po svetu dogajajo čudne stvari. /…/ Nacionalistična gibanja, populisti, /…/ Putin, Berlusconi, Erdogan; močne, avtoritativne figure, ki po svoje prikrajajo pravila demokracije, da bi si pridobile še več moči. Potem pa sem v roke dobil knjigo Stalinova smrt. /…/ Takoj ko sem jo prebral, sem vedel, da je to to. Zakaj bi si karkoli izmišljal, če imam pred sabo to bizarno, smešno in hkrati strašljivo resnično zgodbo!« Armando Iannucci

Konec januarja, dva dni pred predvideno premiero, je rusko kulturno ministrstvo preklicalo dovoljenje za distribucijo Stalinove smrti. Svetovalci ministrstva so film namreč opisali kot »žaljiv«, »ekstremističen« in »odvraten«. Film naj bi bil »načrtna provokacija« in »del zahodnjaškega načrta za destabilizacijo Rusije«. Ruski pisatelj Vladimir Vojnovič je o dogodku zapisal: »Komedijo Smrt Stalina so v Rusiji prepovedali. Stalin je zato še vedno živ – in to ni komedija.«

Armando Iannucci je znan po političnih satirah, kakršni sta kritiško priznani in večkrat nagrajeni televizijski seriji The Thick of It in Veep ter film In the Loop, za katerega je leta 2010 prejel nominacijo oskarja za najboljši prirejeni scenarij.

»Kdo bi si mislil, da te lahko smrt krvoločnega ruskega diktatorja spravi v tak krohot? A prav to uspe Smrti Stalina, slapstick tragediji – ter najbolj smešni in divji komediji leta doslej /…/. Klovni, ki se hočejo povzpeti nad svoj položaj, nas že od bratov Marx in Monty Pythonov niso tako nasmejali. Nihče niti poskuša ne, da bi govoril ali vsaj zvenel rusko – toliko bolje za ameriške in britanske igralce, ki pikre dovtipe streljajo v rafalih.« Peter Travers, Rolling Stone

»Komedija krutosti je le redko bolj smešna kot takrat, ko pride izpod rok Armanda Iannuccija /…/. Smrt Stalina je briljantno sestavljena mešanica brutalnih enovrstičnic, eksplozivnih dialogov in brezhibno tempiranega slapstick humorja, ki bi ga The Three Stooges zlahka vzeli za svojega. /…/ Ta burleska – Steve Buscemi z neokrnjenim newyorškim naglasom igra Hruščova – je vizija totalitaristične norosti, ki je ravno tako srhljivo aktualna, kot je nezaslišana.« Manohla Dargis, The New York Times

»Tako drzne filmske satire nismo videli že od Lubitschevega Biti ali ne biti.« Kevin Lally, Film Journal International

»Film Smrt Stalina bo užalil vse: slavofile in slavofobe, The Nation in The National Review, dobro poučene profesorje in zgodovinske ignorante, pa tudi neostaliniste in protistaliniste vseh prepričanj. /…/ Iannucci je kot Glasgowčan italijanskega porekla odraščal ob anti-fašizmu (ali pa morda ob operi buffi), a je razvil značilno britanski komični slog – osnovan na likih, realistično profan, prežet z vzdušjem panike, temelječ na spektaklu oficioznega idiotizma, s pridihom Brechtove burleskne vizije nacistov kot čikaških gangsterjev v Ustavljivem vzponu Artura Uia.« J. Hoberman, Tablet

»Povojna Sovjetska zveza postane laboratorij, v katerem se kemični elementi ambicije, neumnosti in brezobzirnosti povežejo v posebno nevarno in nepredvidljivo spojino. Film je noro smešen … ampak ljudje v njem tudi umirajo.« Lisa Mullen, Sight & Sound

»Od razumnih ljudi ne bi smeli pričakovati, da ob pogledu na takšno absurdno zlo zadržujejo smeh. Če že, bi moral biti smeh nujen – samo v posmehu, zakoreninjenem v resničnosti, lahko namreč včasih najdemo dovolj veliko moč, da takšne pošasti postavi na njihovo mesto. In da ne bo pomote: to so pošasti, ne duhovi. Že mogoče, da je film postavljen v leto 1953, a ni se treba posebej truditi, da v njem uzremo sedanjost.« Bilge Ebiri, The Village Voice

»Zgodovina stalinizma je še posebno mračna, celo za sovjetske standarde, a Iannucci jo pripoveduje kot vic. Smrt Stalina je kot komedija o zgodovinski tragediji, na srečo bližje Brooksovi Smešni plati zgodovine kot Benignijevemu filmu Življenje je lepo – kar pomeni: umazana, nespoštljiva in neznansko smešna.« Lauren Kaminsky, Film Comment

»Proti koncu januarja se je Rusija odločila Smrt Stalina /…/ prepovedati. /…/ In zakaj se jim je zdel film tako nevaren? V zadnjih petinšestdesetih letih je bilo o Stalinu narejenih kar nekaj filmov /…/, a tokrat sta diktator in njegov krog prvič prikazana kot absurdna. Iannucci že v prvih petnajstih minutah /…/ ustvari morda najnatančnejšo sliko življenja pod sovjetskim terorjem, kar jih je bilo kdaj zabeleženih na film. /…/ Režiser o Stalinovem režimu in njegovih posledicah pove nekaj, kar le redkokdo razume: da je bil obenem grozljiv in absurden – grozljiv v svoji absurdnosti.« Masha Gessen, The New Yorker