Samo konec sveta je komorna drama »o tem, kaj se zgodi, ko ne znamo komunicirati«. Xavier Dolan (Ubil sem svojo mamo, Namišljene ljubezni) je za priredbo istoimenske gledališke igre na festivalu v Cannesu prejel veliko nagrado žirije.

Mladi pisatelj se po dvanajstih letih odsotnosti vrne domov, da bi družino seznanil z vestjo o svoji bližnji smrti. A družinsko popoldne se kaj kmalu sprevrže v vojno vihro zamer, grenkobe, osamljenosti in dvomov, vsak poskus sočutne geste pa konča pod težo dejstva, da ti ljudje ne znajo ne poslušati ne ljubiti. Samo konec sveta je komorna drama »o tem, kaj se zgodi, ko ne znamo komunicirati«. Xavier Dolan (Ubil sem svojo mamo, Namišljene ljubezni) je za priredbo istoimenske gledališke igre na festivalu v Cannesu prejel veliko nagrado žirije.

festivali, nagrade
Velika nagrada žirije, nagrada ekumenske žirije – Cannes. Nagrada Art Cinema – Hamburg. Sydney. Karlovi Vari. Toronto. Busan. London.



iz prve roke

»Teme, ki se jih je Lagarce loteval, čustva junakov – naj bodo glasna ali prikrita –, njihove napake, njihova osamljenost, njihovo trpljenje, občutek manjvrednosti … vse to mi je bilo blizu – kot nedvomno večini izmed nas. A njegov jezik … ta je bil zame nekaj tujega, nekaj novega. Poln spodrsljajev, zatikanj, slovničnih napak … Ponavljanja in odvečnosti, ki bi jih večina piscev takoj črtala, je Lagarce sprejel z odprtimi rokami. Njegovi liki, živčni in malodušni, so plavali v morju besed, tako razburkanem, da je vsak njihov pogled, vsak vzdih, ki se je vtihotapil med vrstice, postal /…/ trenutek miru, v katerem so igralci ustavili čas. Hotel sem, da bi igralci besede izgovarjali tako, kot jih je Lagarce zapisal. Brez kompromisov. Njegova zapuščina se namreč skriva prav v tem jeziku. Z njim je zaznamoval naš čas. Če bi ga ublažil, bi zbanaliziral Lagarcea. Ne zdi se mi pomembno, ali lahko ljudje v filmu 'čutijo' gledališče. Film se napaja pri gledališču. Navsezadnje: mar ne potrebujeta drug drugega? /.../ To je film o jeziku, o komunikaciji. /.../ Film o nasilju. O tem, kaj se zgodi, ko ne znamo komunicirati, kajti ko tega ne znamo, postanemo nasilni, se zapremo vase, odrinemo ljudi od sebe. To je film o ljudeh, ki ne zmorejo misliti, ki ne zmorejo poslušati, ki ne zmorejo biti sočutni drug do drugega.« Xavier Dolan

zanimivosti
Gledališka igra Samo konec sveta je bila v Sloveniji prvič uprizorjena septembra 2008 v koprodukciji SNG Drame, Mini teatra in Cie Philippe Calvario. Režiral jo je Philippe Calvario, v njej pa so nastopili Marko Mandić, Veronika Drolc, Valter Dragan, Petra Govc in Milena Zupančič. V slovenščino jo je prevedla Suzana Koncut.

»Samo konec sveta je največkrat uprizorjena, verjetno pa tudi najbolj osebna igra Jean-Luca Lagarcea, čigar dramski opus se je v zadnjih letih silovito uveljavil v domači Franciji, pa tudi po svetu. Za časa kratkega življenja je bil Jean-Luc Lagarce znan le redkim poznavalcem in ljubiteljem. To ga menda ni bremenilo. S kolegi je ustanovil lastno gledališko skupino, s katero je uprizarjal izbrane avtorje (Beckett, Goldoni, Marivaux …) in svoje igre. Kar petindvajset jih je, poleg tega pa je pisal tudi romane, časopisne feljtone, filmski scenarij, dnevnike … Ta obsežni opus je danes deležen izjemne pozornosti; še posebej pa njegove igre, ki so tako rekoč preplavile francoske in svetovne odre. Ta hip je Jean-Luc Lagarce najpogosteje uprizarjan francoski dramatik 20. stoletja sploh. Igro Samo konec sveta je napisal leta 1990, v času, ko je že vedel, da je seropozitiven. Čeprav je zaznamovana s to izkušnjo, pa ne govori o aidsu. Niti ni mogoče trditi, da je avtobiografska. Zgodba o neuspelem zbližanju z družino in samoti se v umetniški stvaritvi, ki jo nosi izjemno pretanjen, gost in zračen, telesen in hkrati poetičen govor, daje v univerzalno izkušnjo.« SNG Drama Ljubljana (http://www.drama.si/repertoar/delo?id=1573 in http://www.mini-teater.si/si/articles/1710/samo-konec-sveta)

portret režiserja
Xavier Dolan (rojen leta 1989 v Montrealu, Kanada) je začel pri rosnih štirih letih igrati v televizijskih reklamah, pozneje pa v celovečernih filmih in TV-serijah. Režijski prvenec Ubil sem svojo mamo (J'ai tué ma mère, 2009), za katerega je sam napisal tudi scenarij in v njem odigral glavno vlogo, je prejel nagrado občinstva na LIFFu, na festivalu v Cannesu pa je Dolan zanj prejel kar tri nagrade v sklopu programske sekcije Štirinajst dni režiserjev. V sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu 2010 je Dolan predstavil svoj drugi celovečerec, stilizirano romanco, ki se spogleduje s Truffautovo slovito novovalovsko klasiko Jules in Jim, Namišljene ljubezni (Les amours imaginaires). Dolanov naslednji film V vsakem primeru Laurence (Laurence Anyways) zabeleži kroniko nesojenega razmerja med transseksualcem, ki želi zaživeti kot ženska, in njegovim dekletom; leta 2002 je prav tako tekmoval v sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu, Suzanne Clément pa je prejela nagrado za najboljšo igralko. Leta 2013 je bil na festivalu v Benetkah premierno predvajan Dolanov film Tom na kmetiji (Tom à la ferme), v katerem režiser nastopi v vlogi glavnega lika, žalujočega homoseksualca, ki zabrede v temačne skrivnosti družine svojega pokojnega partnerja. Leta 2014 je na festivalu v Cannesu žirija nagradila Mamico (Mommy), v kateri režiser prikaže kompleksen odnos med materjo samohranilko in njenim težavnim, hiperaktivnim sinom ter njuno zadržano sosedo – nagrado si je Dolan tistega leta razdelil z Jean-Lucom Godardom za film Zbogom jeziku (Adieu au langage). Mamica je bila v Mestnem kinu Domžale del abonmajskega programa pretekle sezone. Samo konec sveta je že šesti celovečerec režiserja, ki šteje komaj sedemindvajset let.

kritike
»Samo konec sveta je teatralen in klavstrofobičen film: namerno zadušljiv in v svoji norosti precej strašljiv – a vendar gre tudi za briljanten, stiliziran in halucinatoren prikaz disfunkcionalne družine /.../. To je ekonom lonec tesnobe, film, ki ima vse parametre navite do konca in še čez. Gledati in poslušati ga je tako, kot bi na koncertu Motörheadov tiščal glavo ob zvočnik.« Peter Bradshaw, The Guardian

»Samo konec sveta je veličastna, hrupna drama o domu in družinskih koreninah. /.../ Dolanova adaptacija izvirne drame je osupljivo stilizirana, skoraj v celoti posneta v intenzivnih bližnjih planih. Ta drzna estetska odločitev zadene v srčiko vsega, kar so liki izkusili: v njihove zakopane spomine, v njihovo težko žalost, navsezadnje pa tudi v njihovo globoko medsebojno ljubezen.« Magali Simard, Mednarodni filmski festival v Torontu

»Čeprav prežeto z Dolanovo prepoznavno nastopaškostjo je to režiserjevo najbolj disciplinirano delo, v katerem se zgodba in filmska obrt spojita v sijajen tandem. /.../ Dolan vse posnetke uokvirja v neizprosno tesne bližnje plane /.../; s tem ustvarja nekakšno metanaracijo, zaradi katere razdražene like v krizi ne le poslušamo, ampak jih tudi pozorneje opazujemo. In bolj ko jih gledamo, manj pomembne so posamezne besede; v ospredje stopijo njihov mrzlični ton, intenzivne barve, ostra osvetlitev, vseprisotna glasba in čustveni ekspresionizem. Senzorični rafal, ki ob tem nastane, je prodoren, učinkovit in se nas dotakne na nenavaden način.« T'Cha Dunlevy, National Post

»Vrtinec negativnih čustev in zamer, zamolčano, spomini (glavni lik od časa do časa pobegne v sanjske flashbacke, kjer vlada harmonija kontrastov), komunikacijski šumi in ljubeče-sovražni odnos med bratoma ustvarijo mračen, naelektren balet, kjer je 'preveč' norma, vse skupaj pa se odvije v okolju neokusno opremljene hiše srednjega razreda.« Fabien Lemercier, Cineuropa

SAMO KONEC SVETA

Izvirni naslov: Juste la fin du monde
Zvrst: drama
Režiser: Xavier Dolan
Scenarij: Xavier Dolan, po istoimenski drami Jean-Luca Lagarcea
Igrajo: Nathalie Baye, Vincent Cassel, Marion Cotillard, Léa Seydoux, Gaspard Ulliel
Dolžina: 97’
Lokacija: Mestni kino Domžale
Torek, 7. 03. 2017
ob 18:00h
Ponedeljek, 13. 03. 2017
ob 20:00h
Ponedeljek, 20. 03. 2017
ob 20:00h
Nedelja, 26. 03. 2017
ob 20:00h

SAMO KONEC SVETA

Izvirni naslov: Juste la fin du monde
Zvrst: drama
Režiser: Xavier Dolan
Scenarij: Xavier Dolan, po istoimenski drami Jean-Luca Lagarcea
Igrajo: Nathalie Baye, Vincent Cassel, Marion Cotillard, Léa Seydoux, Gaspard Ulliel
Dolžina: 97’
Lokacija: Mestni kino Domžale
Torek, 7. 03. 2017
ob 18:00h
Ponedeljek, 13. 03. 2017
ob 20:00h
Ponedeljek, 20. 03. 2017
ob 20:00h
Nedelja, 26. 03. 2017
ob 20:00h
Samo konec sveta je komorna drama »o tem, kaj se zgodi, ko ne znamo komunicirati«. Xavier Dolan (Ubil sem svojo mamo, Namišljene ljubezni) je za priredbo istoimenske gledališke igre na festivalu v Cannesu prejel veliko nagrado žirije.

Mladi pisatelj se po dvanajstih letih odsotnosti vrne domov, da bi družino seznanil z vestjo o svoji bližnji smrti. A družinsko popoldne se kaj kmalu sprevrže v vojno vihro zamer, grenkobe, osamljenosti in dvomov, vsak poskus sočutne geste pa konča pod težo dejstva, da ti ljudje ne znajo ne poslušati ne ljubiti. Samo konec sveta je komorna drama »o tem, kaj se zgodi, ko ne znamo komunicirati«. Xavier Dolan (Ubil sem svojo mamo, Namišljene ljubezni) je za priredbo istoimenske gledališke igre na festivalu v Cannesu prejel veliko nagrado žirije.

festivali, nagrade
Velika nagrada žirije, nagrada ekumenske žirije – Cannes. Nagrada Art Cinema – Hamburg. Sydney. Karlovi Vari. Toronto. Busan. London.



iz prve roke

»Teme, ki se jih je Lagarce loteval, čustva junakov – naj bodo glasna ali prikrita –, njihove napake, njihova osamljenost, njihovo trpljenje, občutek manjvrednosti … vse to mi je bilo blizu – kot nedvomno večini izmed nas. A njegov jezik … ta je bil zame nekaj tujega, nekaj novega. Poln spodrsljajev, zatikanj, slovničnih napak … Ponavljanja in odvečnosti, ki bi jih večina piscev takoj črtala, je Lagarce sprejel z odprtimi rokami. Njegovi liki, živčni in malodušni, so plavali v morju besed, tako razburkanem, da je vsak njihov pogled, vsak vzdih, ki se je vtihotapil med vrstice, postal /…/ trenutek miru, v katerem so igralci ustavili čas. Hotel sem, da bi igralci besede izgovarjali tako, kot jih je Lagarce zapisal. Brez kompromisov. Njegova zapuščina se namreč skriva prav v tem jeziku. Z njim je zaznamoval naš čas. Če bi ga ublažil, bi zbanaliziral Lagarcea. Ne zdi se mi pomembno, ali lahko ljudje v filmu 'čutijo' gledališče. Film se napaja pri gledališču. Navsezadnje: mar ne potrebujeta drug drugega? /.../ To je film o jeziku, o komunikaciji. /.../ Film o nasilju. O tem, kaj se zgodi, ko ne znamo komunicirati, kajti ko tega ne znamo, postanemo nasilni, se zapremo vase, odrinemo ljudi od sebe. To je film o ljudeh, ki ne zmorejo misliti, ki ne zmorejo poslušati, ki ne zmorejo biti sočutni drug do drugega.« Xavier Dolan

zanimivosti
Gledališka igra Samo konec sveta je bila v Sloveniji prvič uprizorjena septembra 2008 v koprodukciji SNG Drame, Mini teatra in Cie Philippe Calvario. Režiral jo je Philippe Calvario, v njej pa so nastopili Marko Mandić, Veronika Drolc, Valter Dragan, Petra Govc in Milena Zupančič. V slovenščino jo je prevedla Suzana Koncut.

»Samo konec sveta je največkrat uprizorjena, verjetno pa tudi najbolj osebna igra Jean-Luca Lagarcea, čigar dramski opus se je v zadnjih letih silovito uveljavil v domači Franciji, pa tudi po svetu. Za časa kratkega življenja je bil Jean-Luc Lagarce znan le redkim poznavalcem in ljubiteljem. To ga menda ni bremenilo. S kolegi je ustanovil lastno gledališko skupino, s katero je uprizarjal izbrane avtorje (Beckett, Goldoni, Marivaux …) in svoje igre. Kar petindvajset jih je, poleg tega pa je pisal tudi romane, časopisne feljtone, filmski scenarij, dnevnike … Ta obsežni opus je danes deležen izjemne pozornosti; še posebej pa njegove igre, ki so tako rekoč preplavile francoske in svetovne odre. Ta hip je Jean-Luc Lagarce najpogosteje uprizarjan francoski dramatik 20. stoletja sploh. Igro Samo konec sveta je napisal leta 1990, v času, ko je že vedel, da je seropozitiven. Čeprav je zaznamovana s to izkušnjo, pa ne govori o aidsu. Niti ni mogoče trditi, da je avtobiografska. Zgodba o neuspelem zbližanju z družino in samoti se v umetniški stvaritvi, ki jo nosi izjemno pretanjen, gost in zračen, telesen in hkrati poetičen govor, daje v univerzalno izkušnjo.« SNG Drama Ljubljana (http://www.drama.si/repertoar/delo?id=1573 in http://www.mini-teater.si/si/articles/1710/samo-konec-sveta)

portret režiserja
Xavier Dolan (rojen leta 1989 v Montrealu, Kanada) je začel pri rosnih štirih letih igrati v televizijskih reklamah, pozneje pa v celovečernih filmih in TV-serijah. Režijski prvenec Ubil sem svojo mamo (J'ai tué ma mère, 2009), za katerega je sam napisal tudi scenarij in v njem odigral glavno vlogo, je prejel nagrado občinstva na LIFFu, na festivalu v Cannesu pa je Dolan zanj prejel kar tri nagrade v sklopu programske sekcije Štirinajst dni režiserjev. V sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu 2010 je Dolan predstavil svoj drugi celovečerec, stilizirano romanco, ki se spogleduje s Truffautovo slovito novovalovsko klasiko Jules in Jim, Namišljene ljubezni (Les amours imaginaires). Dolanov naslednji film V vsakem primeru Laurence (Laurence Anyways) zabeleži kroniko nesojenega razmerja med transseksualcem, ki želi zaživeti kot ženska, in njegovim dekletom; leta 2002 je prav tako tekmoval v sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu, Suzanne Clément pa je prejela nagrado za najboljšo igralko. Leta 2013 je bil na festivalu v Benetkah premierno predvajan Dolanov film Tom na kmetiji (Tom à la ferme), v katerem režiser nastopi v vlogi glavnega lika, žalujočega homoseksualca, ki zabrede v temačne skrivnosti družine svojega pokojnega partnerja. Leta 2014 je na festivalu v Cannesu žirija nagradila Mamico (Mommy), v kateri režiser prikaže kompleksen odnos med materjo samohranilko in njenim težavnim, hiperaktivnim sinom ter njuno zadržano sosedo – nagrado si je Dolan tistega leta razdelil z Jean-Lucom Godardom za film Zbogom jeziku (Adieu au langage). Mamica je bila v Mestnem kinu Domžale del abonmajskega programa pretekle sezone. Samo konec sveta je že šesti celovečerec režiserja, ki šteje komaj sedemindvajset let.

kritike
»Samo konec sveta je teatralen in klavstrofobičen film: namerno zadušljiv in v svoji norosti precej strašljiv – a vendar gre tudi za briljanten, stiliziran in halucinatoren prikaz disfunkcionalne družine /.../. To je ekonom lonec tesnobe, film, ki ima vse parametre navite do konca in še čez. Gledati in poslušati ga je tako, kot bi na koncertu Motörheadov tiščal glavo ob zvočnik.« Peter Bradshaw, The Guardian

»Samo konec sveta je veličastna, hrupna drama o domu in družinskih koreninah. /.../ Dolanova adaptacija izvirne drame je osupljivo stilizirana, skoraj v celoti posneta v intenzivnih bližnjih planih. Ta drzna estetska odločitev zadene v srčiko vsega, kar so liki izkusili: v njihove zakopane spomine, v njihovo težko žalost, navsezadnje pa tudi v njihovo globoko medsebojno ljubezen.« Magali Simard, Mednarodni filmski festival v Torontu

»Čeprav prežeto z Dolanovo prepoznavno nastopaškostjo je to režiserjevo najbolj disciplinirano delo, v katerem se zgodba in filmska obrt spojita v sijajen tandem. /.../ Dolan vse posnetke uokvirja v neizprosno tesne bližnje plane /.../; s tem ustvarja nekakšno metanaracijo, zaradi katere razdražene like v krizi ne le poslušamo, ampak jih tudi pozorneje opazujemo. In bolj ko jih gledamo, manj pomembne so posamezne besede; v ospredje stopijo njihov mrzlični ton, intenzivne barve, ostra osvetlitev, vseprisotna glasba in čustveni ekspresionizem. Senzorični rafal, ki ob tem nastane, je prodoren, učinkovit in se nas dotakne na nenavaden način.« T'Cha Dunlevy, National Post

»Vrtinec negativnih čustev in zamer, zamolčano, spomini (glavni lik od časa do časa pobegne v sanjske flashbacke, kjer vlada harmonija kontrastov), komunikacijski šumi in ljubeče-sovražni odnos med bratoma ustvarijo mračen, naelektren balet, kjer je 'preveč' norma, vse skupaj pa se odvije v okolju neokusno opremljene hiše srednjega razreda.« Fabien Lemercier, Cineuropa

 
November 2017
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
 
 
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Danes
(0)
 
Poišči
 
Prireditve
 
Kino
 
Otroci
 
Galerija
 
Abonma
 
Muzej
 
Glasilo Slamnik
 
Založništvo
 
Info
 
Nakup vstopnic