Tri zgodbe spremljajo tri ženske, katerih življenja
zaznamujejo odločitve, obžalovanja, prevare in naključja. Omnibus Ryusukeja
Hamaguchija, režiserja filma Drive My Car, je bil nagrajen z berlinskim
srebrnim medvedom. Nepričakovan ljubezenski trikotnik, spodletel poskus
zapeljevanja ter srečanje, ki je posledica nesporazuma.
nagrade
Berlinale (srebrni medved); nominacija za azijsko
filmsko nagrado za najboljši film in režijo
iz prve roke
»Zanimala me je ideja naključja, pa tudi z njo povezana
vprašanja: kako se naključje zgodi, kako ga izkoristimo in kako vpliva na naša
življenja. Na primer ptica, ki nenadoma prileti pred nas, ali pa vlak, ki
pripelje mimo. Začel sem razmišljati o definiciji naključja in o tem, da bi
svoje razumevanje pojma prelil v film. Nastala je nekakšna zgodba o
minljivosti, o ujetju trenutka. /…/ Fantazija in domišljija sta povezani z
naključjem. Ko razmišljaš o naključju, razmišljaš o njegovih številnih vidikih.
Recimo o tem, da naključij le redko sploh ni; ali pa o tem, da gre večinoma za
nepomembne stvari. Potresom in drugim nesrečam ne rečemo naključje. Ko se torej
ta trivialnost zgodi, podoba vsakdanjega življenja za trenutek zbledi in
znajdemo se v drugem svetu, svetu, ki je ločen od resničnosti. Soočanje z
naključji nas prisili v razmislek o verižnosti dogodkov. Začnemo se spraševati:
kaj bi storil, če se to ne bi zgodilo? Bi ravnal drugače? Naključja odpirajo
svet različnih možnosti: kaj bi bilo, če bi bilo … Tu pa začne domišljija
delati čudeže /…/. Vsi fantaziramo, to je neizogibno. Ta misel me je med
pisanjem scenarija zelo zanimala. Ugotovil sem, da me je razmišljanje o
naključjih pravzaprav spodbudilo k razmišljanju o človekovi sposobnosti
izmišljevanja.« Ryusuke Hamaguchi
portret avtorja
Japonski režiser Ryusuke Hamaguchi, rojen leta 1978, je
diplomiral iz filma na Umetniški univerzi v Tokiu. Mednarodno se je uveljavil
leta 2015, ko je njegova epska melodrama Happi Awa na festivalu v Locarnu
osvojila posebno omembo za scenarij in nagrado za najboljšo igralko, tri leta
kasneje pa se je s skrivnostno romanco Asako I & II (Netemo sametemo)
uvrstil v uradni program festivala v Cannesu. Lani sta velik uspeh doživela kar
dva režiserjeva filma: triptih O naključju in domišljiji (Guzen to sozo) je na
Berlinalu prejel srebrnega medveda (veliko nagrado žirije), Drive My Car pa je
bil v Cannesu nagrajen za najboljši scenarij. Za slednjega je Hamaguchi nedavno
prejel tudi zlati globus za najboljši film v neangleškem jeziku.
odmevi medijev
»Najboljši film tekmovalnega programa [festivala v
Berlinu].« Luc Chessel, Elisabeth Franck-Dumas, Libération
»V vsaki od treh zgodb neodvisna ženska nenamerno vstopi v
svet druge, se zaplete v soočenje različnih perspektiv in preda hrepenenju, ki
zabriše meje med želenim, resničnostjo in fantazijo. Film O naključju in
domišljiji s svojo mojstrsko nepretenciozno preprostostjo uteleša tisto značilnost
filmov Erica Rohmerja, pri kateri so liki, prepričani same vase, postopoma vse
bolj presenečeni nad človeškimi interakcijami. Kot se pogosto dogaja v
življenju, ima tudi v teh filmih srečanje z drugimi moč, da razbije fasado
posameznikove prepričanosti – o identiteti, morali, samem ustroju sveta – ter
ga prisili k razmisleku o lastnem značaju in obstoju.« Daniel Kasman, Notebook
»Film O naključju in domišljiji je izmenično jedka,
erotična, strašljiva in spodbudna zgodba o prvinski moči pripovedovanja.« Chuck
Bowen, Slant
»Naj bodo skice še tako preproste – kot kratka zgodba
Harukija Murakamija ali kakšna evokativna manga –, Hamaguchi poskrbi za ravno
pravo mero napetosti. Režiser si nedvomno prizadeva ohraniti nekaj
skrivnostnosti, ohlapnost interakcij pa nam tako pušča prostor, da dopolnimo
manjkajoče – pred tem, po tem ter v trenutkih, ko protagonisti zadržijo neki
intimni impulz, ki bi lahko popolnoma spremenil situacijo. Morda je Hamaguchi z
‘domišljijo’ mislil ravno to: ne toliko svojo lastno kot vse tiste osebne
predstave, ki jih v izkušnjo prinesejo gledalci.« Peter Debruge, Variety
»Hamaguchi je ustvaril čisto poseben filmski slog, ki ga
lahko imenuje za svojega. /…/ Njegove filme so primerjali s komedijami Jacquesa
Rivetta, vendar Hamaguchi kot vpliv raje navaja Hawksa in Cassavetesa –
režiserja, ki sta sposobna komedijo v hipu spremeniti v tragedijo, intimno pa v
banalno. /…/ To je osupljiv film, eden najboljših v letošnjem letu, ter čudovit
poklon vsem tistim, ki živijo svoja življenja kljub tem čudno mrtvim časom.« Rory
O’Connor, The Film Stage
»Pričujoči triptih je eleganten in zabaven, pretanjen, topel
in domiseln. Pripovedi tečejo lahkotno, a hkrati globoko resno, ter nas vabijo
k razmisleku, kako lahko poti, ki jih izberemo v življenju – tako napačne kot
prave – določajo že najmanjša naključja. Resnično prijetna in poživljajoča
izkušnja.« Peter Bradshaw, The Guardian
»Kar nas skozi ves film preseneča, je pomen dialoga –
besedni spopadi med Meiko in Kazuakijem se gibljejo nekje med duhovičenjem v
slogu screwballa in cassavetesovsko samoanalizo, medtem ko je srečanje Segawe
in Nao zapeljiv ples, ki ga poganjajo besede.« Allan Hunter, Screen Daily
»Film O naključju in domišljiji je poln nežne, melanholične
poezije. Hamaguchijevi intimni posnetki tesnobe srednjega razreda so za
standarde sodobne kinematografije nenavadno človeški in pogosto spominjajo na
toplo prizanesljive prikaze pariškega meščanskega ennuija v filmih Erica
Rohmerja.« Stephen Dalton, The Hollywood Reporter