Hipnotična simfonija velemesta in melanholična elegija za Berlinom na predvečer padca zidu, navdihnjena z Rilkejevo poezijo ter posvečena Ozuju, Truffautu in »drugim padlim angelom«, je predstavljala vrnitev režiserja Wima Wendersa v domovino, saj je šlo za njegov prvi nemški film po osmih letih v Ameriki. Angela Damiel in Cassiel sta opazovalca sveta, še posebej Berlina. V življenja ljudi ne moreta posegati, saj ju naše oči ne vidijo. Lahko pa ljudi navdahneta s svežo voljo po življenju. Pri Damielu je želja, da bi izkusil smrtno človeško življenje tako velika, da se odpove nesmrtnosti. Z antičnim oklepom kot začetnim kapitalom je vržen v naš svet, svoje nasprotje pa hitro najde v podobi cirkuške umetnice Marion, ki se med nastopanjem na trapezu vidno skuša odlepiti od teže zemeljskega. Nebo nad Berlinom letos praznuje 30. obletnico nagrade za najboljšo režijo v Cannesu.

»Zame je ta film kot glasba ali naslikana krajina: očisti moj duh in na tistem očiščenem mestu se lahko porajajo vprašanja. Nekatera so vprašana tudi v filmu: »Zakaj sem jaz jaz in ne ti? Zakaj sem tukaj in ne tam? Kdaj se je začel čas in kje se konča vesolje?«. rogerebert.com