1993: Med begunci iz hrvaške vojne živi Stojan, nesebičen oče in mož, ki se po čudaški nesreči zbudi s svetniškim sijem nad glavo. Da bi se ga znebil, posluša ženin nasvet in se odloči grešiti. A sij nikakor noče izginiti. 2001: Gojko je obsojen na smrt zaradi umora poslovneža in njegove žene. Verjame, da mu po mobilnem telefonu govori svetnik, sv. Petka. Ko bi moral stopiti pred strelski vod, v njegovi celici najdejo presenečenje. 2026: Gojko je slikar, ki boleha za shizofrenijo, Julija pa lastnica galerije sredi apokaliptičnega sveta. Ko ugotovijo, da ena izmed Gojkovih slik poteši lakoto tistega, ki jo gleda, jo oblasti razglasijo za državno last.

»Želel sem, da bi bil film kot sestavljanka in bi z različnimi metaforami zastavljal vprašanja. Želel sem obravnavati religijo in poskušal tudi sam razumeti nekatere vidike ter se, na primer, spoprijeti s konceptoma boga ljubezni in boga maščevanja. Zanimajo me tudi čudeži in skušnjave. Živimo v času, ki ima svoje zlato tele, izkušamo ga tudi v komercialni plati umetnosti. Seveda me kot filmskega režiserja zanima tudi vprašanje, s kakšnim namenom ustvarjamo umetnost. Za denar, slavo in priznanje?« Srdjan Dragojević