Nostalgična črna komedija, ki skozi komično formo osvetljuje globoko eksistencialno stiskoostarelih brezposelnih klovnov.

Romunski avtor, ki je emigriral v Francijo, v drami ne izrisuje samo strahu pred vse večjo brezposelnostjo, ampak tudi vprašanje, kdaj je posameznik v svetu, ki slavi mladost in lepoto, prestar za trg dela. V predprostoru brez oken visi na vratih oglas za delo. Konkurirali bodo, kot vse kaže, trije stari znanci. Ostarela cirkusanta Filippo in Niccolo sta bila včasih slaven tandem, a njuno tovarištvo je sedaj na preizkušnji, saj je na voljo le ena »majhna vloga za starega klovna«. Kmalu se jima v čakanju na začetek avdicije pridruži še Peppino, ki je bil njun učitelj in mentor. Nad radostnim snidenjem ves čas visi tesnoba in napetost; vsi trije so zapredeni v obup, saj so pozabljeni in obsojeni na trpko samoto. Vseeno še vedno upajo, da jim bo prihodnost nemara le prinesla novo priložnost za nastop. Utrujeni od čakanja se ob zvokih cirkuškega orkestra razživijo in začnejo predstavljati svoje najboljše točke ...

"Trije iz Visniecove igre so bolj pripadniki prekariata kot misleci, čeprav jim misel na smrt in tesnoba niso tuji. Pridejo na avdicijo, se drug pred drugim hvalijo s svojimi uspehi, hvalijo neupravičeno in neprepričljivo, podkrepljeno s starimi obledelimi časopisnim izrezki, poskušajo drug drugega izriniti in izločiti, čeprav nekdanji prijatelji, ki so se učili drug od drugega. Vendar: starega klovna ne moreš naučiti novih trikov in njihova predigra pred pogovorom o zaposlitvi je slej ko prej dokaz njihove materialne bede in bedne telesne kondicije, malo pa spomin na čase, ko so stvari še obetale.” Matej Bogataj, Delo