Aryana, begunca iz države, v kateri divja vojna, med nezakonitim prečkanjem madžarske meje ustreli policist. Ranjen in pretresen se znajde v begunskem taborišču, kjer tamkajšnji zdravnik, cinični dr. Stern, odkrije, da ima mladenič nadnaravne sposobnosti. Odloči se, da ga bo pretihotapil iz taborišča in izkoristil njegov nenavadni dar.

Nadrealistični, distopični znanstvenofantastični triler, postavljen nekam vzdolž meja trdnjave Evrope, je senzacionalna, akcije polna, vizualno osupljiva politična alegorija, v kateri se čudeži prodajajo za drobiž.

»Ena od Jupitrovih lun /…/ se imenuje Evropa. Zame je bilo pomembno, da o filmu razmišljam kot o evropski zgodbi, umeščeni v Evropo v krizi /…/. Hkrati pa sem hotel, da bi deloval kot sodobna znanstvena fantastika. /…/ Razmišljali smo tudi o pojmu tujca, o tem, kdo je v resnici tujec. Vse je stvar perspektive. Jupiter je dovolj daleč, da v nas izzove nova vprašanja o veri, čudežih in drugačnosti. /…/ Ob pogledu na človeka, ki zna leteti, se bomo morda začeli spraševati o verjetnosti tistega, v kar verjamemo – pa tudi o tem, ali kot gledalci verjamemo v tisto, kar vidimo. Srečanje s čudežem od občinstva zahteva dejavno udeležbo – in prav to sem vedno hotel doseči. Sicer gre res za zgodbo o beguncih, a film govori tudi o iskanju Boga, o tem, da se včasih srečamo s stvarmi, ki so absolutne, skrivnostne. Lik Aryana je pravzaprav materializacija tega: Kristusu podobna figura, angel v telesu begunca. Čudeži se nikoli ne zgodijo tam, kjer jih pričakujemo. In morda jih nikoli ne uporabimo, kot bi jih morali.« Kornél Mundruczó

Kornél Mundruczó (rojen leta 1975 na Madžarskem) je diplomiral na Madžarski akademiji za film in gledališče ter kariero začel kot igralec, nadaljeval kot režiser, ves čas pa je bil razpet med televizijo, filmom in gledališkim odrom. Za režijski celovečerni prvenec Szép napok je leta 2002 prejel prestižno nagrado srebrni leopard v Locarnu. Njegov drugi igrani celovečerec Ivana (Johanna), filmska opera o življenju Ivane Orleanske, je bil leta 2005 prikazan v sklopu Posebni pogled festivala v Cannesu, istega leta pa smo ga lahko videli tudi na LIFFu. Za naslednji film, Delta, je Mundruczó leta 2008 v Cannesu prejel nagrado mednarodnega združenja kritikov FIPRESCI, že dve leti zatem pa se je v tekmovali program festivala vrnil s sodobno priredbo gotske klasike Mary Shelley Občutljivi sin: Projekt Frankenstein (Szelíd teremtés – A Frankenstein-terv). Nagrado v canski sekciji Posebni pogled je režiserju leta 2014 prinesel celovečerec Beli bog (Fehér isten, 2014), zgodba o pasjem krdelu, ki se upre človekovi okrutni potrebi po dominaciji. Film smo si lahko ogledali tudi v Mestnem kinu Domžale. Jupitrova luna je Mundruczójev peti film, ki je svetovno premiero doživel na omenjenem festivalu.

»To je triler, film pregona, krščanska alegorija, družinska zgodba o nadomestnih očetih, ki objemajo svoje prestrašene kvazi-sinove, ter visceralna družbena drama, ki razkriva okruten in nečloveški odziv madžarskih oblasti na begunsko krizo.« Jessica Kiang, Variety

»Jupitrova luna tako kot Beli bog izpelje domiselno znanstvenofantastično premiso, ki pa je le krinka za nadvse aktualna razmišljanja o človekovem nehumanem odnosu do sočloveka.« Tim Grierson, Screen International

»Jupitrova luna je skrajno ambiciozno in resnično zabavno popotovanje. Politika je sicer bolj ozadje kot podtekst, a tisto, kar ostane, je dovolj fascinantno in slikovito, da boste uživali v poletu.« John Bleasdale, CineVue

»Treba je pozdraviti politični pogum Kornéla Mundruczója, umetnika-upornika v državi, ki jo vodi najbolj ksenofobna in reakcionarna vlada v Evropi.« Samuel Douhaire, Télérama

»Mundruczó, ki združuje Cuarónovo ljubezen do dolgih posnetkov in Spielbergov dar za plastenje več ravni akcije v enem samem posnetku, lahko spremeni najbolj monotono zgodbo v visceralno učno uro filmskega gibanja (zaslugo za to gre v veliki meri pripisati tudi režiserjevemu običajnemu direktorju fotografije Marcellu Révu).« David Ehrlich, IndieWire

»Jupitrova luna je žanrski odpadnik, ki vijuga med dramo o človekovih pravicah, trilerjem, nadnaravno fantazijo in kvazi-religioznim filmom s sporočilom – konča pa se kot črna komedija.« Barbara Scharres, RogerEbert.com