Celovečerni prvenec režiserke Katje Colja z Borisom Cavazzo in Lunetto Savino v glavnih vlogah je intimna drama o dolgoletni ljubezni, ki je postavljena na preizkušnjo. Je tudi zgodba o mejah in njihovem preseganju: o mejah med državami, ljudmi, generacijami, med dušo in telesom, med razumom in čustvi.

Igor in Rosa živita pod isto streho, kjer se uspešno izogibata drug drugemu, čeprav sta skupaj že dolga leta. Njo je izguba hčerke Maje potisnila v najmračnejši obup, on pa že dolgo živi v stanju globoke otopelosti. Njun odnos je poln majhnih spopadov in zamer, ki jih ne moreta preseči. Zaradi nekaterih dogodkov je njuno razmerje razpadlo, a povsem drugi razlogi ju spet združijo.

Celovečerni prvenec režiserke Katje Colja z Borisom Cavazzo in Lunetto Savino v glavnih vlogah je intimna drama o dolgoletni ljubezni, ki je postavljena na preizkušnjo. Je tudi zgodba o mejah in njihovem preseganju: o mejah med državami, ljudmi, generacijami, med dušo in telesom, med razumom in čustvi.

»Ko ženska izgubi moža, je vdova – kaj pa če izgubi otroka? Ni besede, ki bi jo opredelila, in to je vprašanje, ki me je vodilo pri pripovedovanju zgodbe. Smrt otroka globoko spremeni to, kar smo, ali v kar verjamemo. Bolečina prevzame vse in uniči vse, kar je v nas, pa tudi tisto, kar je okoli nas. Padate v brezno, iz katerega je težko, vendar mogoče iti ven. To se dogaja protagonistki Rozi. Vedno obstaja subtilna meja med smrtjo in življenjem, med telesom in umom, med biti in ne biti, med ljubeznijo in ljubeznivostjo. Moja želja je bila preseči to mejo, jo premagati in jo preživeti v njenih ogromnih in neštetih oblikah. To je bila meja, ki sem jo raziskala in poskušala povedati v svojem filmu z neizrečenimi besedami in pričakovanji.« Katja Colja

»Težko je zakrpati skrhan odnos staršev po smrti otroka. Obojestranski občutki krivde in obtoževanja so pri tem velika ovira, ki pa jo je mogoče kljub vsemu premagati. Ta zgodba nakazuje možnost sprave. V veselje mi je bilo delati in ustvarjati z režiserko Katjo Colja, ki je zaslutila, kako minimalistično voditi oba glavna lika.« Boris Cavazza

Katja Colja (rojena v Repnu pri Trstu) je režiserka in scenaristka slovenskega rodu, ki živi in deluje v Rimu. Po študiju na filozofski fakulteti v Trstu se je zaposlila na italijanski javni radioteleviziji. Sprva je delala v slovenskem programu, nato se je preselila v Rim, kjer je začela sodelovati s priznanimi italijanskimi filmskimi ustvarjalci, kot so Nanni Moretti, brata Paolo in Vittorio Taviani ter Ettore Scola. Posnela je že nekaj kratkih in dokumentarnih filmov, Igor in Rosa pa je njen celovečerni igrani prvenec.

»Igor in Rosa je film, ki vam vzame čas, pravi čas, da pripoveduje zgodbe, ki se zgodijo znotraj ljudi in ne okoli njih. Z ritmom evropske kinematografije in izjemno preprostostjo govori o tem, kako se lahko ljubezen spremeni v odnosu do drugih in do sebe in kako pogosto jo iščemo na napačnem mestu.« Gabriella Longo, Bonculture

»Priznana italijanska televizijska igralka Lunetta Savino /…/ v svoji prvi glavni filmski vlogi z izjemno tankočutnostjo upodobi šestdesetletno žensko, ki se sooča z globoko bolečino, sprva ob izgubi hčerke, nato v strahu, da bo izgubila še edini oprijemljivi svet, ki ji je preostal: moža in dom. /…/ Savinova se brez strahu pred razkrivanjem sledi časa na svojem obrazu in telesu presunljivo prepusti režiserkini viziji. To ni film, poln obratov in presenečenj: scenarij, ki je preprost in neposreden, se osredotoči na drobne detajle vsakodnevnega življenja in na tisto, kar ostane od družine in štiridesetletnega zakona po opustošenju, ki ga povzroči tako težka izguba.« Vittoria Scarpa, Cineuropa

»Tržaška režiserka se je v svojem prvem celovečernem filmu odločila, da bo raziskovala duševne in telesne meje, ki so pogosto – toliko bolj pri nas – še vedno tabu. Film, ki se želi odigrati v tišini in ne kričati, od prvega posnetka preveva občutljiv slog, skladen z doživljanjem protagonistke ter njene bolečine in izgube. Dokumentarni videz igranega filma Katje Colja in način, kako je želela geografsko postavljati meje, ne samo med Italijo in Slovenijo, temveč tudi med protagonistoma, preveva celoten film. Tudi v načinu življenja in občutka prostora v hiši Rose in Igorja. ‘Želim biti z živimi in ne z mrtvimi, kot si ti,’ poslušamo besede njenega moža, velikega slovenskega igralca Borisa Cavazze. /…/ Moč filma leži tudi v tonih, ki jih privzame, Lunetta Savino pa je dejansko maska bolečine; ne da bi zanemarila ironijo, v svojih dejanjih in celo obraznih potezah odraža tisto, kar bo postala.« Maria Lucia Tangorra, CineClandestino