Ekstravagantna odrska umetnica, androgena glam-pop diva, divja hedonistka, nepredvidljiva medijska osebnost – Grace Jones je vse to. Tokrat pa jo spoznamo tudi kot ljubimko, hčerko, mamo, babico in poslovno žensko. Pridružimo se ji na družinskem obisku na Jamajki, v studiu z dolgoletnima sodelavcema Slyjem in Robbiejem ter v zakulisju koncertov po vsem svetu. Ves čas pa se vračamo na oder, kjer smo priča edinstvenim nastopom s hiti, kot so Slave to the Rhythm, Pull Up to the Bumper in Love is the Drug, pa tudi novejšimi avtobiografskimi komadi, kakršna sta Williams' Blood in Hurricane. Režiserka nam namesto tradicionalne glasbene biografije ponudi portret, ki je prav tako eleganten, samosvoj in nekonvencionalen kot njegova protagonistka.

Po filmskih izletih s Slavojem Žižkom (Perverznežev filmski vodnik, Perverznežev vodnik po ideologiji) nas Sophie Fiennes odpelje na ekscentrično popotovanje s še eno popkulturno ikono. Film ceste, ki ga je snemala več let, preplete umetničine edinstvene odrske stvaritve z intimnimi posnetki z rodne Jamajke ter nam pokaže Grace Jones, kakršne še nismo videli.


zanimivosti
Beseda »bloodlight« v jamajškem patoisu pomeni rdečo luč, ki se prižge med snemanjem v studiu, »bami« pa je vrsta kruha.

iz prve roke
»Z Grace sva se prvič srečali na projekciji filma, ki sem ga posnela o cerkvi njenega starejšega brata Noela v Los Angelesu (Hoover Street Revival, 2001). Rekla mi je: 'Ti razumeš, od kod prihajam.' Po koncu predstave je vstala, ploskala in rekla: 'Všeč mi je vonj tvojega filma.' /…/ Ko snemaš observacijski dokumentarec, si na milost in nemilost prepuščen življenju, kot se odvija. Vse, kar imaš pod nadzorom, je tvoj ustvarjalni instinkt. Moj kovček je bil pripravljen, in ko me je Grace poklicala, sem preprosto šla: v Moskvo, v studio, v New York … Hotela je aktivno raziskati svoj odnos do Jamajke, in ker so imeli tam ravno družinsko srečanje, me je vzela s seboj. Slučajno sem bila v Parizu, ko je imela fotografsko seanso z Jean-Paulom Goudom in se je rodila njena vnukinja. Gradivo sem nabirala pet let /…/. Grace samo sebe vidi kot pripovedovalko zgodb, zato sem v tem smislu uporabila tudi njene nastope. Pri oblikovanju zgodbe so me vodile pesmi. /…/ Nekoč mi je rekla: 'Glasba pove o meni več, kot lahko jaz povem o glasbi.' Upam, da mi je to misel uspelo prenesti v film. /…/ Z direktorjem fotografije Remkom Schnorrjem sva snemala na super 16-milimetrski trak. V glavi sem imela preprostost tistih izjemnih sekvenc v Gildi, v katerih se kamera subtilno poigrava z nastopom Rite Hayworth, tako da lahko gledalec bere in spremlja gibanje telesa. Film je zelo senzualen medij. Upam, da si bodo ljudje Grace Jones ogledali v kinu, saj lahko zvok in sliko v popolnosti doživiš le tam.« Sophie Fiennes
 
portret avtorice
Sophie Fiennes (letnik 1967) je več let sodelovala pri filmih režiserja Petra Greenawaya, leta 1998 pa začela lastno filmsko kariero. Njeni dokumentarci pogosto nastajajo v tesnem sodelovanju s portretiranci. Delala je z Larsom von Trierjem (Lars from 1-10, 1998), britanskim plesalcem in koreografom Michaelom Clarkom (The Late Michael Clark, 1999), Slavojem Žižkom (Perverznežev filmski vodnik, The Pervert’s Guide to Cinema, 2006; Perverznežev vodnik po ideologiji, The Pervert's Guide to Ideology, 2013), belgijskim koreografom in režiserjem Alainom Platelom (VSPRS Show and Tell, 2007) ter nemškim umetnikom Anselmom Kieferjem (Over Your Cities Grass Will Grow, 2010).

odmevi medijev
»Zaradi dejstva, da režiserka trmasto zavrača konvencije dokumentarne biografije – kljub pevkinemu legendarnemu statusu ikone sedemdesetih in osemdesetih let –, je film še toliko bolj zanimiv. /…/ Sophie Fiennes je ustvarila dokumentarec, ki na poživljajoč in nadvse filmičen način ujame duha Grace Jones.« Fionnuala Halligan, Screen International

»To je film o nekom, ki nam je pokazal, da je tisto, kar iščemo, nekaj, za kar nikoli nismo pričakovali, da bomo videli – in v tem smislu Grace Jones več kot uspe. /…/ Jonesova sama odpira svoje ostrige /…/, se sama liči in sama pogaja o pogodbah /…/. Svetuje, gleda, posluša, se (bolj ali manj) šali ('glave bodo letele,' zapoje po nekem ostrem telefonskem pogovoru). Film ni retrospektiva o karieri ali razprava o pomenu in daljnosežnem vplivu Grace Jones. /…/ To je vérité od začetka do konca. /…/ Grace Jones v dokumentarcu uteleša potencirano različico tistega, kar je vedno bila: simbol seksa in moči, pin-up gladiatorka, pripravljena, da se razgali in brani.« Wesley Morris, The New York Times

»To je čista esenca Grace Jones. Film jo pokaže takšno, kakršna je: lepa in močna, občutljiva in divja. Njena elokventna besedila in odkriti pogovori z bližnjimi razkrivajo človeka, ki z vso silo ljubi življenje (in svoje delo). V režiserkinem rokovanju s posnetki in pristopu ni nič radikalnega, a če imaš protagonistko, kakršna je Grace Jones, je preprost pristop še vedno hipnotičen.« Tom Duggins, CineVue

»/…/ dve uri kontrastov, ki drug drugega dopolnjujejo: prepoteni koncertni prizori, intimna družinska srečanja, neizprosna poslovna pogajanja, drame v snemalnem studiu ter obsedenost z osebnim glamurjem, o kateri pričajo posnetki, na katerih Grace, oblečena v nič drugega kot krzneni plašč, v pariški hotelski sobi uživa šampanjec – kot da bi bilo to njeno vsakdanje opravilo (in prav mogoče tudi zares res je). /…/ Režiserka k edinstvenemu statusu Jonesove pristopi z jasno, nesentimentalno neposrednostjo; neobremenjena z zahtevami po preprosti zgodbi ali leni hagiografiji in odločno usmerjena v sedanjost. To pomeni, da bodo dolgoletni oboževalci lahko uživali v pogledu v pevkino osebno življenje, ki jo bo do določene mere demistificiral, tisti nepoučeni pa bodo iz kina odhajali prijetno zmedeni.« Dave White, The Wrap

»Ta popotniški portret /…/ Grace Jones nekoliko vijuga, pri čemer daje prednost svobodnim sosledjem intimnih trenutkov, izogiba pa se vsemu, kar bi lahko delovalo preveč zloščeno ali tradicionalno. A pri trenutkih, kot so tile – koga briga! /…/ V filmu ne boste našli arhivskega gradiva, govorečih glav ali jasne časovne linije. Grace Jones kljubovalno odseva eksperimentalni vrtinec umetničinega življenja: njeno sposobnost, da deluje relevantno še desetletja po tistem, ko je začela svojo kariero.« Dave Calhoun, Time Out


GRACE JONES

Izvirni naslov: Grace Jones: Bloodlight and Bami
Zvrst: dokumentarni film
Režiser: Sophie Fiennes
Igrajo: Grace Jones, Jean-Paul Goude, Sly Dunbar, Robbie Shakespeare, Ivor Guest
Dolžina: 116’
Lokacija: Mestni kino Domžale
Torek, 26. 06. 2018
ob 20:30h

GRACE JONES

Izvirni naslov: Grace Jones: Bloodlight and Bami
Zvrst: dokumentarni film
Režiser: Sophie Fiennes
Igrajo: Grace Jones, Jean-Paul Goude, Sly Dunbar, Robbie Shakespeare, Ivor Guest
Dolžina: 116’
Lokacija: Mestni kino Domžale
Torek, 26. 06. 2018
ob 20:30h
Ekstravagantna odrska umetnica, androgena glam-pop diva, divja hedonistka, nepredvidljiva medijska osebnost – Grace Jones je vse to. Tokrat pa jo spoznamo tudi kot ljubimko, hčerko, mamo, babico in poslovno žensko. Pridružimo se ji na družinskem obisku na Jamajki, v studiu z dolgoletnima sodelavcema Slyjem in Robbiejem ter v zakulisju koncertov po vsem svetu. Ves čas pa se vračamo na oder, kjer smo priča edinstvenim nastopom s hiti, kot so Slave to the Rhythm, Pull Up to the Bumper in Love is the Drug, pa tudi novejšimi avtobiografskimi komadi, kakršna sta Williams' Blood in Hurricane. Režiserka nam namesto tradicionalne glasbene biografije ponudi portret, ki je prav tako eleganten, samosvoj in nekonvencionalen kot njegova protagonistka.

Po filmskih izletih s Slavojem Žižkom (Perverznežev filmski vodnik, Perverznežev vodnik po ideologiji) nas Sophie Fiennes odpelje na ekscentrično popotovanje s še eno popkulturno ikono. Film ceste, ki ga je snemala več let, preplete umetničine edinstvene odrske stvaritve z intimnimi posnetki z rodne Jamajke ter nam pokaže Grace Jones, kakršne še nismo videli.


zanimivosti
Beseda »bloodlight« v jamajškem patoisu pomeni rdečo luč, ki se prižge med snemanjem v studiu, »bami« pa je vrsta kruha.

iz prve roke
»Z Grace sva se prvič srečali na projekciji filma, ki sem ga posnela o cerkvi njenega starejšega brata Noela v Los Angelesu (Hoover Street Revival, 2001). Rekla mi je: 'Ti razumeš, od kod prihajam.' Po koncu predstave je vstala, ploskala in rekla: 'Všeč mi je vonj tvojega filma.' /…/ Ko snemaš observacijski dokumentarec, si na milost in nemilost prepuščen življenju, kot se odvija. Vse, kar imaš pod nadzorom, je tvoj ustvarjalni instinkt. Moj kovček je bil pripravljen, in ko me je Grace poklicala, sem preprosto šla: v Moskvo, v studio, v New York … Hotela je aktivno raziskati svoj odnos do Jamajke, in ker so imeli tam ravno družinsko srečanje, me je vzela s seboj. Slučajno sem bila v Parizu, ko je imela fotografsko seanso z Jean-Paulom Goudom in se je rodila njena vnukinja. Gradivo sem nabirala pet let /…/. Grace samo sebe vidi kot pripovedovalko zgodb, zato sem v tem smislu uporabila tudi njene nastope. Pri oblikovanju zgodbe so me vodile pesmi. /…/ Nekoč mi je rekla: 'Glasba pove o meni več, kot lahko jaz povem o glasbi.' Upam, da mi je to misel uspelo prenesti v film. /…/ Z direktorjem fotografije Remkom Schnorrjem sva snemala na super 16-milimetrski trak. V glavi sem imela preprostost tistih izjemnih sekvenc v Gildi, v katerih se kamera subtilno poigrava z nastopom Rite Hayworth, tako da lahko gledalec bere in spremlja gibanje telesa. Film je zelo senzualen medij. Upam, da si bodo ljudje Grace Jones ogledali v kinu, saj lahko zvok in sliko v popolnosti doživiš le tam.« Sophie Fiennes
 
portret avtorice
Sophie Fiennes (letnik 1967) je več let sodelovala pri filmih režiserja Petra Greenawaya, leta 1998 pa začela lastno filmsko kariero. Njeni dokumentarci pogosto nastajajo v tesnem sodelovanju s portretiranci. Delala je z Larsom von Trierjem (Lars from 1-10, 1998), britanskim plesalcem in koreografom Michaelom Clarkom (The Late Michael Clark, 1999), Slavojem Žižkom (Perverznežev filmski vodnik, The Pervert’s Guide to Cinema, 2006; Perverznežev vodnik po ideologiji, The Pervert's Guide to Ideology, 2013), belgijskim koreografom in režiserjem Alainom Platelom (VSPRS Show and Tell, 2007) ter nemškim umetnikom Anselmom Kieferjem (Over Your Cities Grass Will Grow, 2010).

odmevi medijev
»Zaradi dejstva, da režiserka trmasto zavrača konvencije dokumentarne biografije – kljub pevkinemu legendarnemu statusu ikone sedemdesetih in osemdesetih let –, je film še toliko bolj zanimiv. /…/ Sophie Fiennes je ustvarila dokumentarec, ki na poživljajoč in nadvse filmičen način ujame duha Grace Jones.« Fionnuala Halligan, Screen International

»To je film o nekom, ki nam je pokazal, da je tisto, kar iščemo, nekaj, za kar nikoli nismo pričakovali, da bomo videli – in v tem smislu Grace Jones več kot uspe. /…/ Jonesova sama odpira svoje ostrige /…/, se sama liči in sama pogaja o pogodbah /…/. Svetuje, gleda, posluša, se (bolj ali manj) šali ('glave bodo letele,' zapoje po nekem ostrem telefonskem pogovoru). Film ni retrospektiva o karieri ali razprava o pomenu in daljnosežnem vplivu Grace Jones. /…/ To je vérité od začetka do konca. /…/ Grace Jones v dokumentarcu uteleša potencirano različico tistega, kar je vedno bila: simbol seksa in moči, pin-up gladiatorka, pripravljena, da se razgali in brani.« Wesley Morris, The New York Times

»To je čista esenca Grace Jones. Film jo pokaže takšno, kakršna je: lepa in močna, občutljiva in divja. Njena elokventna besedila in odkriti pogovori z bližnjimi razkrivajo človeka, ki z vso silo ljubi življenje (in svoje delo). V režiserkinem rokovanju s posnetki in pristopu ni nič radikalnega, a če imaš protagonistko, kakršna je Grace Jones, je preprost pristop še vedno hipnotičen.« Tom Duggins, CineVue

»/…/ dve uri kontrastov, ki drug drugega dopolnjujejo: prepoteni koncertni prizori, intimna družinska srečanja, neizprosna poslovna pogajanja, drame v snemalnem studiu ter obsedenost z osebnim glamurjem, o kateri pričajo posnetki, na katerih Grace, oblečena v nič drugega kot krzneni plašč, v pariški hotelski sobi uživa šampanjec – kot da bi bilo to njeno vsakdanje opravilo (in prav mogoče tudi zares res je). /…/ Režiserka k edinstvenemu statusu Jonesove pristopi z jasno, nesentimentalno neposrednostjo; neobremenjena z zahtevami po preprosti zgodbi ali leni hagiografiji in odločno usmerjena v sedanjost. To pomeni, da bodo dolgoletni oboževalci lahko uživali v pogledu v pevkino osebno življenje, ki jo bo do določene mere demistificiral, tisti nepoučeni pa bodo iz kina odhajali prijetno zmedeni.« Dave White, The Wrap

»Ta popotniški portret /…/ Grace Jones nekoliko vijuga, pri čemer daje prednost svobodnim sosledjem intimnih trenutkov, izogiba pa se vsemu, kar bi lahko delovalo preveč zloščeno ali tradicionalno. A pri trenutkih, kot so tile – koga briga! /…/ V filmu ne boste našli arhivskega gradiva, govorečih glav ali jasne časovne linije. Grace Jones kljubovalno odseva eksperimentalni vrtinec umetničinega življenja: njeno sposobnost, da deluje relevantno še desetletja po tistem, ko je začela svojo kariero.« Dave Calhoun, Time Out


 
Oktober 2018
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Danes
(2)
18:00
ŽABA
drama
20:00
DELAVNICA
L'Atelier
drama
 
Poišči
 
Prireditve
 
Kino
 
Otroci
 
Galerija
 
Abonma
 
Muzej
 
Glasilo Slamnik
 
Založništvo
 
Info
 
Nakup vstopnic