Piše se leto 2100. Človeštvo je zapustilo planet Zemlja, kolonija nenavadnih bitij pa še vedno cveti v najglobljih predelih oceana. Pustolovski Dip, zadnji pripadnik vrste hobotnic s svojima zvestima prijateljema živi v nedostopnih globinah, dokler zaradi nesreče ne zgubijo svojega doma. Takrat jih varuh brezna Kraken pošlje na nevarno potovanje, na katerem naj bi našli novo domovanje. Niti predstavljajo si ne, da bodo nehote postali rešitelji planeta.
Na nalogi se jim pridruži nenasitna murena Mora in druščina skupaj potuje do neverjetnih prizorišč, kot so potopljeni New York, Titanik in Arktika, pri tem pa se soočajo z mogočnimi sovražniki in se zapletajo v zabavne prigode. Pa bodo zmogli oceanskim širjavam povrniti njihovo nekdanjo slavo?
izjava režiserja
Zgodba se začne leta 2100 v svetu, ki ga je preplavila voda. Naši glavni junaki so gruča prisrčnih, a na videz strašljivih bitij z dna oceana, ki so vse življenje prebila skrita v razpoki globoko pod površjem. Zaradi spleta vrste okoliščin so vsi primorani zapustiti varno zavetje v najglobljem delu oceana in poiskati novo, varnejše bivališče. Niti predstavljajo si ne, da bodo nehote postali rešitelji planeta.
iz prve roke
"V filmu zastavljamo vrsto vprašanj: kaj se je zgodilo s človeško raso? Kako to, da so naši junaki skupina nenavadnih bitij iz globin morij? Poanta je namerna in kristalno jasna: z našo zgodbo želimo mladim in starim – predvsem pa najmlajšim – sporočiti, da če umre ocean, umre celoten planet. Ne gre za sporočilo o neizogibnem uničenju, temveč ravno nasprotno: to je sporočilo upanja, podanega skozi oči peščice prikupnih, četudi bizarnih likov, kakršne lahko najdemo le v globinah oceanov. Naivnost naših likov in njihov smisel za humor sta živo nasprotje sveta, ki zna biti prečudovito pisan in vabljiv, hkrati pa strašljiv in nedojemljiv. In s tem skušamo povedati, da je globoko na oceanskem dnu votlina, v kateri je še najti seme upanja.
Še nikoli ni bilo zgodbe, ki bi jo kot glavni liki podajala še neznana bitja iz najglobljih predelov oceana. Nedavni članek v reviji Economist opisuje velikopotezno potovanje režiserja Jamesa Camerona na dno oceana. Pri tem članek izpostavlja nekaj zelo zanimivih statističnih podatkov, kakršen je ta, da se je po lunini površini sprehodilo več ljudi kot po najglobljem delu oceana; ali da so ljudje leta 2013 preko Googla največkrat iskali izraz »globine morja«. Lastna radovednost me je primorala, da osvetlim vsa ta fantastična bitja, pri tem pa ustvarim zabaven, prijazen, na trenutke strašljiv, a vseskozi silno smešen film.
Kot filmski ustvarjalec sem začel delovati leta 2003. V tem dobrem desetletju sem sodeloval in se kalil na prav vseh medijskih ravneh – delal sem pri celovečercih, oglasih, TV serijah in glasbenih video spotih. In čeprav so bile tematike vedno silno različne in raznolike, ima moje delo vedno isti skupni imenovalec: v družbi skuša pustiti nekakšen pečat, opozarja na nevarnosti, ki prežijo na okolje, na negativne dejavnike v družbi, politiki in dogodkih, ki dandanes krojijo naš svet. Zato je priložnost, da režiram ta film, logičen, a hkrati gromozanski korak v moji karieri.”