Sidonie-Gabrielle Colette je bistro in radoživo podeželsko dekle, ki jo poroka s karizmatičnim egocentrikom Willyjem pripelje naravnost v središče živahnega umetniškega vrenja v Parizu. Podjetni Willy prepozna ženin talent in jo spodbudi k pisanju, a vztraja, da knjigo objavi pod njegovim imenom. Prva zgodba iz škandalozne serije Claudine v trenutku postane senzacija, Colette in Willy pa glavni pariški zvezdniški par. Toda Colette kmalu ugotovi, da Willyja poleg uspeha zanimajo tudi druge ženske, nedolgo zatem pa podobne vzgibe odkrije še pri sebi. Bolj ko se osvobaja in raziskuje lastne želje in hrepenenja, bolj v njej raste potreba, da se kot ženska in umetnica reši jarma svojega moža.

Biografska drama o radoživi francoski pisateljici, ki na pragu moderne dobe s svojim življenjem in delom ruši tabuje, izziva vladavino patriarhata in nazadnje pokoplje figuro pokorne žene. Colette je zrežiral Wash Westmoreland, sorežiser filma Še vedno Alice.

»Okrog leta 1999 je začel Richard [pokojni Richard Glatzer, režiserjev umetniški in življenjski partner, op. ur.] na veliko prebirati Colette – tako njeno literaturo kot različne biografije o njej – in navdušil je tudi mene. Ugotovila sva, da se tu skriva odličen film, zlasti če se osredotočiš na njen prvi zakon. To je bil čas ključnih sprememb, začetek moderne dobe. Na področju spolnih vlog so se dogajali tektonski premiki; ženske so zahtevale več moči na vseh področjih življenja in moški so se temu z vso silo upirali. /…/ Colettino življenje bi zadostovalo za štiri ali pet sezon televizijske nadaljevanke, njen zakon z Willyjem pa je bil odlična snov za dveurni film o ženski, ki je želela biti slišana, in moškem, ki je imel oblast nad njenim glasom. /…/ Colettino pisanje je močno povezano z njenim življenjem. Vse, kar se ji je v različnih življenjskih obdobjih dogajalo, je z minimalno zakrinkanimi liki pristalo med platnicami. Zdi se mi, da mnogi pisatelji pišejo sijajne zgodbe, a živijo varljivo umirjena življenja, Colette pa je imela divje življenje, raziskovala je svojo seksualnost, se osebnostno razvijala in vse to počela na očeh javnosti. /…/ Imela je zelo močan notranji kompas. Odrasla je na podeželju in razvila lasten občutek za to, kaj je prav, ter se po njem ravnala. Na družbene norme se ni prav dosti ozirala in mislim, da je prav zato tako zanimiva za današnji čas.« Wash Westmoreland

Francoska pisateljica Sidonie-Gabrielle Colette (1873–1954) je prve, delno avtobiografske zgodbe iz takrat škandalozne serije Claudine izdala pod imenom prvega moža, znanega pisca in založnika z umetniškim imenom Willy. Bil je eden najbolj zloglasnih pariških libertincev, ki je Colette vpeljal v avantgardne umetniške in intelektualne kroge in jo spodbujal k lezbičnim razmerjem. Po ločitvi se je Colette ukvarjala s plesom in uprizoritveno umetnostjo ter ljubimkala z mnogimi ženskami. Pozneje se je poročila še dvakrat, precej prahu pa je dvignila tudi s tem, da je drugega moža varala z njegovim sinom. Leta 1948 je bila nominirana za Nobelovo nagrado za literaturo. V slovenščino je prevedenih več njenih del: Čisto in nečisto, Claudinin dom, Potepinka, Lepotec Chéri, Zeleno žito in Svitanje. Njeno novelo Gigi je Vincente Minnelli leta 1958 priredil v znameniti muzikal z Leslie Caron.

Wash Westmoreland (rojen leta 1966 v Leedsu) je britanski neodvisni režiser, ki je večino svojih filmov ustvaril na ameriških tleh v sorežiji s pokojnim možem Richardom Glatzerjem. Večji preboj sta dosegla leta 2006 s filmom Quinceañera, ki je bil premierno prikazan na festivalu Sundance, kjer je prejel veliko nagrado žirije in nagrado občinstva. Njun zadnji skupni film Še vedno Alice (Still Alice, 2014) je doživel premiero na festivalu v Torontu, Julianne Moore pa je za vlogo profesorice z diagnozo hitro napredujoče Alzheimerjeve bolezni prejela vrsto priznanj, med drugim oskarja, zlati globus in nagrado BAFTA. Colette je prvi film po Glatzerjevi smrti, ki ga je Westmoreland posnel v samostojni režiji, premierno pa je bil prikazan na festivalu Sundance.

»Colette je s čudovitimi kostumi /…/ bleščečo fotografijo /…/ in neverjetno lepo glasbo /…/ film, ki očara čute. Toda njegova moč, da se dotakne razuma in srca, izhaja iz nečesa bolj intimnega: iz nepozabne podobe Colette, ki se bori proti tiraniji patriarhata in si jemlje pravico, da bi bila slišana kot ženska. Ironično je, kako boleče relevantna je ta podoba še danes.« Peter Travers, Rolling Stone

»Po uvodnih prizorih, kjer Colette sredi francoskega vrta spodobno maha Willyju v slovo, utegnete pomisliti, da veste, kaj vas čaka. A potem, še vedno v prvih petih minutah filma, se Colette in Willy skrivaj odtihotapita na hiter seks v skedenj na drugi strani polja. Osvežujoče je videti kostumsko dramo, ki je tako predana radostnemu ljubimkanju, a kot pritiče življenju in delu škandalozne Colette, gre za žgečkljivo, kvirovsko zadevo, ki ruši tabuje.« Helen O’Hara, Empire

»Ko nam Westmoreland pripoveduje zgodbo o Colette, hkrati oriše, kako je Claudine spremenila popularno kulturo, ko je vzpostavila nov tip junakinje, kakršne družba ni izkusila še nikoli poprej. Film je v svojem prikazu neizogibne senčne plati uspeha podoben drugim biografijam, a obenem pokaže, kako je Colette dejstvo, da je postala nepričakovan navdih za literarni fenomen, naučilo tudi odpovedi temu liku.« Tim Grierson, Screen Daily

»Kljub podrobno izrisanemu portretu nekega zelo edinstvenega življenja Colette na precej trpek način nagovori tudi naš čas, ne le s pisateljičinim bojem za rešitev iz patriarhalnih okovov, ampak tudi z načinom, kako se je tega lotila – z različnimi izraznimi sredstvi, ki so prepletala igro in ples, ter lezbičnimi razmerji, s katerimi se je izpostavljala, da bi uveljavila svojo neodvisnost /…/.« Tim Robey, The Telegraph

»Ustvarjalci naslikajo podeželje v takšnem slogu, da se ne moreš izogniti misli na impresionistična platna tiste dobe. Kot da bi sonce ves čas sijalo skozi zelenje. Vse, od nežno valujočih hribčkov do bujnih vrtov, od zaspanih železniških postaj do veličastnih podeželskih dvorcev, je slikovito. Možje v cilindrih in ženske s sončniki so videti, kot bi pravkar stopili iz Monetovih slik.« Geoffrey Macnab, The Independent

»/…/ poudarek zgodbe je na ustvarjanju identitete in na vprašanju, kaj pomeni biti avtor lastne identitete. /…/ Colette inteligentno razvije idejo življenja kot predstave in zastavi relevantna vprašanja o obvladovanju javne podobe in njenem vplivu na zasebno življenje.« Mark Kermode, The Observer